Za prvi blog se mi zdi prav, da rečem kaj o bolečini. O včasih dobro skritem in predvsem pogosto spregledanem spremljevalcu naših živali. Po definiciji Mednarodnega združenja za proučevanje bolečine (IASP) je bolečina neprijetna čutna ali čustvena zaznava, povezana z dejansko ali potencialno poškodbo tkiva. V osnovi je bolečina torej mehanizem, ki telesu sporoča, da se dogaja nekaj zanj škodljivega oziroma da je nevarno, da do tega pride, njen glavni namen pa je zaščita pred še večjo poškodbo. V praksi to pomeni, da boleče noge ne bomo obremenjevali, da se bo poškodba lahko zacelila, da bomo roko umaknili z vroče plošče in s tem preprečili opeklino …

Bolečina je vedno subjektivna, vsakdo jo doživlja po svoje, kar je komu mogoče bolj znano kot t. i. prag bolečine. Pri živalih je to še posebej zanimivo, saj bolečino praviloma res dobro in dolgo prenašajo in jo celo prikrivajo, kar je popolnoma logično, saj s tem skrivajo svojo šibkost. V naravi bo namreč poškodovana plenska žival hitro postala tarča plenilca, podobno pa velja tudi za plenilce, saj so poškodovani posamezniki tu izločeni iz tropa in tako obsojeni, da izostanejo. Narava je pač pogosto kruta, ljudje pa imamo privilegij in tudi dolžnost, da to krutost omilimo, vsaj ko gre za naše ljubljenčke. In tukaj nastopi še eno, po mojem mnenju najpomembnejše dejstvo – nezmožnost besedne komunikacije ne izključuje dejstva, da tak posameznik čuti bolečino in da potrebuje protibolečinsko terapijo. Kako to prevedemo v živalsko situacijo? Jasno, živali nam ne bodo, razen kakšnih izjem v pernatem svetu, nikoli z besedami povedale, da jih nekaj boli, vendar to ne pomeni, da ne komunicirajo z nami. Najočitnejši znak bolečine pri živali je vsekakor šepanje, ki ga, odvisno od tega, kakšna je stopnja bolečine, lahko zazna praktično vsakdo. Je pa še veliko drugih znakov, ki bi jih morali lastniki čim bolj zgodaj prepoznati pri svoji živali in tudi ustrezno ukrepati. Pri psih je to včasih spremenjen vzorec hoje po stopnicah ali težave pri skakanju na kavč, mačke se nehajo negovati, konj se v boksu obrača stran in noče izstopiti, ko zategujete sedlo, nakazuje na ugriz ali brco, znakov pa je še cela vrsta. O tem je bilo opravljenih kar nekaj raziskav za posamezne živalske vrste in bom podrobneje pisala o njih v katerem od naslednjih zapisov. Danes se bom poskušala držati samo bolečine.

Vse živali se bodo v življenju na neki točki srečale z bolečino, pa naj bo akutna – zlom kosti, poškodba vezi ali tetive, boleč zob … – ali kronična. Te druge, kronične bolečine, pa so pogosto prezrte, ignorirane ali pa upoštevane zelo pozno, ko so znaki že res očitni in je tudi patologija že zelo napredovala. To, kako zgodaj prepoznamo, da se z živaljo nekaj dogaja, in kako ukrepamo, pa je lahko zelo pomemben faktor pri nadaljnjem poteku bolezni. Od nas in našega ukrepanja je namreč lahko odvisno, ali bomo potek bolezni ustavili ali upočasnili ali pa ga bomo celo pospešili. In prav zato globoko vdihnem vsakič, ko slišim: »Ja, star je že, je pač tako.« Tako razmišljanje ni sprejemljivo in ne bi smelo biti za nikogar. Staranju se res ne more nihče izogniti, ne mi ne naše živali, s staranjem pa so povezane tudi določene spremembe – regeneracija je omejena, pojavljajo se obrabe, na plan prihajajo grehi iz mladosti … A vse to ni razlog, da bi stanje, kakršno je, sprejeli, kot nujno, neizogibno. Veliko lahko naredimo sami že samo s spremembo okolja (npr. nedrseča obloga na stopnicah, drugačna oprema, pomoč pri vstopanju v avto …), z majhnimi prilagoditvami, ki postanejo del vsakdana. Na razpolago imamo tudi različne terapije in tehnike, ki živalim lajšajo bolečine, obstaja cel nabor vaj, ki jih je mogoče prilagoditi posamezni živali, da ji pomagajo ohraniti vitalnost. Za vse to sta seveda obvezni osnovna veterinarska diagnoza in primerna terapija, pomembno vlogo pa imajo pri tem tudi protibolečinska zdravila, ki lahko živali pomagajo izstopiti iz začaranega kroga, ki ga povzroča bolečina. Možnosti je torej res veliko, zato sem prepričana, da se lahko za skoraj vsako žival najde nekaj, kar ji bo ustrezalo, samo poskušati je treba, predvsem pa je treba poslušati, kaj nam žival sporoča, in jo upoštevati.

Kaj je povzetek tega bloga? Svoje živali poznamo najbolje tisti, ki smo z njimi dnevno v stiku – poznamo njihovo gibanje, način prehranjevanja, vzorec spanja, stvari, ki so jim všeč, in tiste, ki jih prenašajo, ker so všeč nam … In tako skoraj vedno že zelo zgodaj zaznamo, da se z našo živaljo nekaj dogaja, vendar se pogosto pustimo prepričati, da s svojimi opažanji pretiravamo. V takem primeru pa lahko pride nato postopoma do takšnih sprememb v obnašanju živali, da se jih ne da več ignorirati, takrat pa dobimo potrditev z diagnozo, ki ima veliko slabšo prognozo, kot bi lahko bila, če bi pred meseci ali celo leti upoštevali svoj občutek. Zato polagam na srce vsem – upoštevajte svoj občutek, upoštevajte vse spremembe obnašanja živali, ne glede na to, kako minimalne se vam zdijo, vztrajajte pri ugotavljanju, kaj je z živaljo narobe in ne obupat pri iskanju najučinkovitejše terapije. In ko vam naslednjič kdo reče »tak pač je, ker je star«, mu lahko zabrusite kaj sočnega. Zase vem, da tega stavka, ki pomeni, da smo se vdali, za svoje živali ne bom nikoli sprejela.

Categories: Splošno

0 Comments

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *