Beseda kiropraktika je sestavljena iz grških besed “cheir”/roka in “praktos”/narediti in je poimenovanje za komplementarno manualno terapijo, torej vrsto terapij, ki dopolnjujejo zahodno medicino. Razvijati se je začela konec 19. stoletja in je doživela tudi kar nekaj burnih let, zdaj pa postaja tako kot druge komplementarne terapije vedno bolj priznana tudi v strokovnem svetu, saj njeno učinkovitost podpira tudi vedno več opravljenih študij. Ob terminu kiropraktika srečamo za to terapijo še poimenovanje tehnika manipulacije hrbtenice, iz angleškega spinal manipulation technique, s kiropraktiko pa je povezanih tudi kar nekaj mitov, ki jih bom poskusila s tem zapisom odpraviti.
A najprej poglejmo, kaj sploh je kiropraktika.
Verjetno vsi vemo, da je hrbtenica sestavljena iz vretenc ̶ ljudje jim imamo 33, psi 30 in še repna vretenca, konji pa 35 in repna vretenca. Vretenca so med seboj povezana s sklepi, med vretenci so medvretenčne ploščice(diski), oporo jim dajejo vezi in mišice, sklepe pa obdajajo sklepne kapsule. Po opisu so torej sklepi v hrbtenici zelo podobni vsem drugim sklepom v telesu. In tako kot vsi drugi sklepi se lahko tudi te strukture poškodujejo, v njih lahko pride do vnetja in artritisa, kar je pogosto diagnosticirano predvsem v vratnem delu hrbtenice pri konjih. Da pa je vse skupaj še malo bolj zapleteno, so tu še živci, ki izhajajo skozi odprtino med sosednjima vretencema in oživčujejo skoraj celotno telo, in tako se lahko poškodbe, vnetja in druge težave na teh mestih odražajo tudi v delovanju živcev in s tem v celotnem zdravstvenem stanju.
In kaj delamo s kiropraktiko? Ugotovili smo že, da so vretenca povezana s sklepi, za te pa je značilno, da imajo določen radij gibljivosti (v literaturi se za to pojavlja kratica ROM/range of motion). Ramenski sklep, na primer, lahko vrtimo v vse strani, kolenski sklep pa lahko prepogibamo skoraj samo naprej in nazaj. Taka razlika velja za hrbtenico, saj je njena gibljivost na različnih odsekih različna. Pri živalih je vrat izredno gibljiv levo in desno, ledveno-križni del pa omogoča predvsem fleksijo, ekstenzijo in rotacijo (krčenje in iztegovanje ter obračanje okoli osi). Toda to še ni vse. Vretenca se namreč ne gibajo vsako zase, ampak so odvisna drugo od drugega, in tako pripomorejo vsa vretenca v vratu skupaj, da lahko konj obrne glavo in s trebuha prežene muho. Zato pa je dovolj že, da nagaja eno samo vretence, in bo ta gib otežen. Pri kiropraktiki tako s palpacijo (tipanjem) sklepov in mišic in z mobilizacijo vretenc ugotavljamo gibljivost vretenc in na mestih, kjer je omejena, s sunkovitim gibom izvedemo »nastavitev«. S tem sprožimo reakcijo, ki vodi v boljšo prekrvitev teh delov, stimuliramo živčni sistem, »resetiramo« mišice, ki so bile v krču/neaktivne, in vplivamo na zmanjšano zaznavanje bolečine.
Česa pa pri kiropraktiki ne počnemo? Kiropraktik s pritiskanjem nikakor ne spravlja vretenc v pravilni položaj, ne lomi kosti, ne povzroča bolečine in predvsem ne škodi.
Kako pa po kiropraktiki? Praviloma velja priporočilo, da se naredi dve terapiji kiropraktike, in to s presledkom 10 do 14 dni, pri okrevanju po poškodbah ter pri kroničnih stanjih pa je treba terapije ponavljati pogosteje. Lastniki živali sami opazijo, ali je to potrebno in kdaj. Za najboljši učinek pa vedno svetujem, naj se kiropraktiko (in tudi vse druge terapije) kombinira še s fizioterapijo, saj s primernimi vajami poskrbimo, da ostanejo »na novo zbujene« mišice aktivne, da telo ohrani ravnovesje in stabilnost in da je učinek kombiniranih terapij čim daljši. Za to pa je seveda pomembno sodelovanje. In kot morajo pri hrbtenici za njeno gibljivost sodelovati vsa vretenca, sta tudi pri zdravju in dobrem počutju vaših živali pomembna sodelovanje vseh vpletenih in celosten pogled na težavo, ki pesti vašo žival.
0 Comments