Verjetno bi veliko ljubiteljev živali lahko začelo svoj opis z otroško obsedenostjo z živalmi. Zame velja, da sem si, odkar pomnim, želela imeti pse, konje, mačke, kače, ježe, lisice … Na srečo so starši med mojim odraščanjem te želje razumeli, a me hkrati brzdali do te mere, da sem se naučila odgovornosti, ki jo živali prinesejo s seboj. Tako so nam, ko smo bili otroci, delali družbo “samo” kunci. Kdor pozna našo družino danes, si to verjetno težko predstavlja, vendar takrat za druge živali preprosto nismo imeli ne časa ne možnosti.

Moj prvi pravi stik s konji je bil pred mnogo leti, še v osnovni šoli, med poletno jezikovno šolo v Podčetrtku. V spominu mi je ostalo predvsem to, kako zelo mehka je njihova koža nad zgornjo ustnico. Zdaj, leta kasneje, včasih kar težko verjamem, da so te veličastne živali del mojega vsakdana in da se je naša živalska družina z nekaj posameznih kuncev razširila na pse, konje, osle, lame, alpake, koze, ovce, pujske, mačke, kokoši in račke. Vse te živali so naši družinski člani in nam prinašajo veliko veselja. Nad konji sem se nato, ob koncu osnovne šole, tako navdušila, da sem kar nekaj časa posvetila jahanju in negi islandskih konj in se po gimnaziji odločila za študij veterine.

Med študijem sem nekaj časa pomagala na univerzitetni kliniki za konje v Ljubljani, nato sem kot hlevarka delala v konjskem hlevu na Gorenjskem, prosti čas pa preživljala na naši kmetiji v Slovenskih goricah. Nekaj izkušenj z živalmi sem si nabrala tudi v tujini – med drugim sem pol leta delala v sirotišnici za nosoroge v Južni Afriki, a o tem kaj več kdaj drugič.

Ves čas sem si želela, da bi se usmerila v konjsko veterino. Po končanem študiju sem tako delala kot terenska veterinarka za konje in občasno pomagala tudi v ambulanti za male živali, nato pa sem dobila priložnost za enoletno pripravništvo na kliniki za konje De Bosdreef v Belgiji. To je bila izredno naporna, a dragocena izkušnja, s katero se mi je odprl nov svet v veterinarski medicini – spoznala sem bolezni in poškodbe, s katerimi se srečaš morda le enkrat v življenju, imela sem priložnost delati z vrhunskimi kirurgi in športnimi konji najvišjega razreda. Šele tam sem začela dojemati razsežnosti našega poklica in razsežnosti možnosti v zdravljenju. Domov sem se vrnila zagnana, polna idej in željna, uporabljati novo pridobljeno znanje.

Po študiju pa sem se ves čas ob delu še dodatno izobraževala – na akademiji Backbone Academy v Nemčiji sem pridobila diplomo veterinarja kiropraktika, zaključila sem osnovno izobraževanje za terapijo kineziotape za konje, zdaj pa se izobražujem na daljavo še za certificiranega rehabilitatorja za konje (CERP) – na univerzi v Tennesseeju.

Velik užitek so bili zame izzivi interne medicine in prav posebno zadovoljstvo sem občutila vsakič, ko je naredilo žrebe, ob katerem sem preživela dolge težke noči, prve samostojne odločne korake. Kljub temu pa sem si ob povratku v Slovenijo izbrala drugačno pot – odločila sem se, da se poglobim v kiropraktiko in rehabilitacijo.

Eden glavnih razlogov za to odločitev je moje prepričanje, da bi morali tudi živalske športnike obravnavati enako kot človeške športnike in zanje poskrbeti v prvi vrsti preventivno, s primernimi treningi in regeneracijo, ko je potrebno, pa jim omogočiti kakovostno rehabilitacijo.

Kot skrbnica živali vem, kako je, ko si za svoje živali želiš le najboljše, zato bi to rada ponudila vsem živalim – tako športnicam in športnikom kot tistim, katerih glavna vloga je druženje z ljudmi.

Posebno naklonjena sem starejšim živalim in reševanju težav, s katerimi se srečujejo, ob tem pa se strastno borim proti prepričanju, da je starost pač bolezen.

Bistvo moje poklicne odločitve za kiropraktiko in rehabilitacijo je želja, da bi s svojim znanjem pomagala živalim, ki trpijo bolečine, in njihovim lastnikom, ki bi jim radi omogočili čim bolj kakovostno življenje.

Vabim vas, da se mi pri tem pridružite … v dobro vaše živali.